Nekoč sta živela mala princesa in mali pirat ...

Mala princesa se je nemirno premetavala po svoji škrlatni postelji z baldahinom med petinštiridesetimi rdeče-rožnatimi svilenimi blazinami. Debelo, s pavjim puhom napolnjeno odejo si je potegnila čez glavo, saj jo je zeblo, kot bi objemala sneženega moža. Tudi malemu piratu ni bilo nič bolje. Ko se je nekega dne želel zavihteti s svojega pograda, se mu je postalo slabo. Saj ne more imeti morske bolezni! In nos je imel zamašen, kot če bi ga zatesnil s katranom. Malega pirata je iz sekunde v sekundo oblivala vročina ali pa ga je stresal mraz.

Kaj je narobe z malo princeso?

Kraljevi smrkavi nosek
Kako je princeska staknila prehlad

Nekoč pred davnimi časi je na hribčku stal škrlatni grad. V gradu je živela princeska po imenu Pavla, ki ni mogla nikoli sedeti pri miru in se je pogosto izmuznila, da bi raziskovala grad.

Toda tu se pojavi težava. Ne glede na to, kako hladno ali toplo je bilo zunaj, v gradu je bilo vedno mrzlo. Princesko je zeblo predvsem v noge, saj so bila kamnita tla v gradu ledeno mrzla, pa naj je bilo zunaj poletje ali zima. Dan za dnem je mala princesa bosa poskakovala po gradu – od skritih kotičkov do grajskega stolpa in celo daleč spodaj v grajskih ječah, če je ni nihče zasačil.
»Zakaj ne obuješ svojih rubinastih čeveljcev,« jo je njena mama kraljica tisti dan že sedemintridesetič okarala. »Ali pa vsaj svojih mehkih nogavičk iz kašmirske volne! Saj se boš še prehladila!«
Toda mala princesa je ni ubogala. Svet je raje raziskovala z vsemi čuti. Pravkar je nehalo deževati in odkrila je veliko lužo, ki je kar vabila k čofotanju. In z bosimi nogami je bilo to seveda mnogo zabavneje. Blato in deževnico je tako lepo čutila med prsti ter pri tem vdihovala vonj po dežju na topli zemlji. Mmmm.

Tako se je torej zgodilo, da se je mala princesa nekega jutra zbudila in ugotovila, da se ne počuti prav nič dobro. Nič več ni želela poskakovati po gradu, niti bosa niti v bleščečih rubinastih čeveljcih in tudi ne v mehkih nogavičkah iz kašmirske volne. Nemirno se je premetavala po svoji škrlatni postelji z baldahinom med petinštiridesetimi rožnatimi svilenimi blazinami. Debelo, s pavjim puhom napolnjeno odejo si je potegnila čez glavo, saj jo je zeblo, kot bi objemala sneženega moža. Šklepetala je z zobmi in se tresla. Nato pa se je naenkrat počutila, kot bi ji v posteljo položili dvanajst vročih termoforjev. Takoj je odrinila odejo in najraje bi se povaljala po vaniljinem sladoledu, da bi se ohladila.

»Mami, hitro pridi!« je mala princesa zaklicala s hripavim glasom in rdečim smrkavim noskom.
Nič več ji ni bilo do poskakovanja. Med rožnatimi vrati se je pojavil zaskrbljen kraljičin obraz.
»Kaj pa je, ljubi otrok? Se ne počutiš dobro?«
Princeska je želela ravno odgovoriti, ko je morala grozno in oglušujoče kihniti: AAAČIH!
»Prehladila si se!« Kraljica je stopila k škrlatni postelji z baldahinom in položila roko na prepoteno princeskino čelo. »Saj kar goriš!«
Kraljica je hitro prinesla termometer iz omarice za zdravila grajskega zdravnika. V nekaj sekundah so se njeni sumi potrdili. Mala princesa je imela vročino.

»Vročino?« je vprašala mala princesa. »Je to nekaj, kar lahko poješ?«
»Ne,« se je namuznila kraljica. »Vročino imaš, ko zboliš.«
»Zboliš? Saj vendar nisem bol … AAAČIH!«
»Neumnost. Danes boš ostala v postelji!«
Princeska ni ugovarjala. Počutila se je namreč klavrno.
»Ali ne more naša grajska straža pregnati vročine?« Strašni grajski stražarji so celo mali princesi pognali strah v kosti in zagotovo bi vročina pred njimi pobegnila.
»To ni tako preprosto. Sploh pa vročina ni nič hudega. Pomagala ti bo celo premagati prehlad!«
»Potem pa že,« je zamrmrala princeska. V drugačnih okoliščinah še ne bi nehala spraševati. Toda tudi njena radovednost je zaradi bolezni trpela. Kraljica je malo princeso objela in jo nežno pobožala po hrbtu. Mala princesa se je takoj počutila mnogo bolje. Ko so kraljevi otroci bolni, potrebujejo predvsem veliko starševske pozornosti in nežnosti.

»Veliko moraš piti, mala princesa, in takoj ti bo bolje.«
Kraljica je služabnico poslala po velik vrč vročega kamiličnega čaja. Mala princesa je zavihala nos. Fuuuj ... kamilični čaj. Toda ni ugovarjala. Počutila se je preveč šibko. In ko je v skodelico stresla tri ogromne žlice medu, trpek zeliščni čaj sploh ni bil več tako slab.

»Zdaj pa malo zaspi. Boš videla, da se boš po počitku takoj počutila bolje.«
Kraljica je malo princeso nežno namestila nazaj med petinštirideset rožnato-rdečih svilenih blazin in jo pokrila s tanko pikčasto poletno odejo, da vročina ne bi ostala ujeta pod debelo puhasto odejo. Mala princeska je zaprla oči in se kljub prehladu počutila prijetno. Počasi jo je poneslo v globok in prijeten spanec. Sanjala je o samorogih s smrkavimi smrčki in travnikih s pisanimi cvetlicami.

Ko je spet odprla oči, se je prav zares počutila mnogo bolje. Že je hotela polna načrtov skočiti iz postelje in se – seveda bosa – podati na svoje vsakodnevno raziskovanje, ko se je med vrati pojavila kraljica s termometrom.
»Kam pa kam, mala bolnica? Kar ustavi se! Naročila sem ti, da ostani v postelji,« je okarala namrščeno princesko in jo položila nazaj v škrlatno posteljo z baldahinom in petinštiridesetimi svilenimi blazinami. In prav je imela: termometer je že v nekaj sekundah pokazal, da ima mala princesa še vedno rahlo vročino. Še dobro, da je kraljica vztrajala pri rednem merjenju princeskine telesne temperature.

Cela dva dneva in še večino tretjega je morala na koncu vse bolj nestrpna princeska pod budnim kraljičinim očesom preživeti v škrlatni postelji z baldahinom. Enkrat, dvakrat, morda celo trikrat se je poskušala na skrivaj izmuzniti iz postelje, pri čemer je žal sama ugotovila, da je še vedno neprijetno omotična. Da bi princeski čas hitreje minil, ji je kraljica pripovedovala pravljice: o prehlajenih piratih in njihovih strogih kapitanih, o samorogih s smrkavimi smrčki in bolnih kraljevih otrocih. Tako se je mala princesa počutila mnogo bolje in ni ji bilo več dolgčas. Nato pa je termometer končno pokazal, da je mala princesa spet povsem zdrava (tudi sama je vedno znova poudarjala, da je zadnjič kihnila pred skoraj enim dnem). Vendar je morala mami še prej obljubiti, da bo odslej po gradu tekala samo še v novih, toplih hišnih copatkih iz prave ovčje volne, prešitih z biseri. Te je dala kraljica izdelati posebej zanjo, da ne bi spet staknila prehlada in vročine. Kajti samo zdrave princeske lahko veselo odkrivajo svet.

Konec dober, vse dobro.

In še nauk zgodbe: nikar si ne pozabi izmeriti vročine.

Kaj se je lotilo malega pirata?
Gusar s smrkavim nosom
Kako je mali pirat staknil prehlad

Nekoč pred davnimi časi je proti južnim morjem plula piratska ladja, ki je iskala zaklad. Mali pirat Pavel je smel svojega očeta, mogočnega kapitana, spremljati na odprto morje, da bi se od njega naučil zares pomembnih stvari.

V vetru in dežju je mali pirat plezal po jamboru piratske ladje – gibčen kot opica in spreten kot gams. Na ladji se tako ali tako prej ali slej zmočiš. Zakaj bi se torej bal dežja? Prvi je želel v daljavi ugledati legendarni Otok zakladov. Ure in ure je posedal visoko na jamboru in strmel proti vzhodu, medtem ko je dež padal na njegova ramena, ki so se že tresla od mraza. Dečkov oče, kapitan, je do kosti premočenega malega pirata že večkrat okaral in mu celo zagrozil, da ga bo sklatil z jambora kot zrelo jabolko z drevesa, če se ne bo takoj umaknil z dežja. Toda mali pirat ga ni ubogal.

»Prehladil se boš!« je zagrmel kapitan, ki je stal daleč spodaj na palubi in mahal z dežnim plaščem.

»Neumnost, očka!« mu je z vrha odvrnil mali pirat. Res ni imel časa, da bi splezal z jambora. Tam v daljavi je namreč videl prve obrise zelenih otoških hribov.

Ne, spet se je zmotil. O Otoku zakladov še vedno ni bilo sledu. Ko je mali pirat razočaran splezal z jambora in se odpravil na večerjo, je opazil, da mu teče iz nosa. Na skrivaj je posmrkal. Tega namreč nihče ni smel opaziti. Sicer ga njegov oče, kapitan, zagotovo ne bi hotel vzeti s sabo iskat zaklad. Pa tako dobro je zemljevid zakladov iz steklenice proučil do zadnje podrobnosti, da bi lahko vodil odpravo. Jutri bodo končno prispeli do otoka.

Prav zagotovo. 

Toda ko je želel mali pirat naslednje jutro vstati s pograda, mu je postalo slabo. Ja ni staknil morske bolezni? »To pa res ne,« je pomislil mali pirat. Saj se ja že dolgo potika po svetovnih morjih. Pa vendar: vse ga je bolelo, še najbolj pa glava. In nos je imel zamašen, kot če bi ga zatesnil s katranom. Pa še zeblo ga je, čeprav je ladja plula po toplih vodah južnega morja. Ne, bilo mu je vroče. Ne, zeblo ga je. Hkrati ga je zeblo in mu je bilo vroče. 

»Očka, eee … gospod kapitan! Lahko prideš malo sem?« je zaklical mali, zdaj že močno bled pirat. Nič več mu ni bilo do iskanja zakladov. Pod palubo se je prikazal zaskrbljen kapitanov obraz.

»Kaj pa je, ljubi sin? Se ne počutiš dobro?«

Mali pirat je šibko odkimal in hitro splezal nazaj na pograd. Z debelo volneno odejo se je pokril čez glavo in se ves tresel.

»Saj sem vedel. Prehladil si se.« Kapitan je stopil k pogradu in malemu morskemu razbojniku položil roko na prepoteno čelo. »Saj kar goriš!«

Kapitan je hitro prinesel termometer iz mornarske vreče ladijskega zdravnika. V nekaj sekundah so se njegovi sumi potrdili. Mali pirat je imel vročino. 

»Vročino?« je vprašal mali pirat. »Je to nekaj, kar lahko poješ?«

»Ne,« se je namuznil kapitan. »Vročino imaš, ko zboliš.«

»Torej sem res staknil morsko bolezen,« je pobito rekel mali pirat. »Samo ne pošlji me nazaj na kopno!«

Kapitan je malemu piratu dobrodušno razmršil lase.

»Danes te bom poslal nazaj na pograd, mornar, in tam boš ostal, dokler ne ozdraviš.«

Mali pirat kapitanu ni ugovarjal. Počutil se je namreč klavrno. Kapitan je malega pirata nežno pobožal po hrbtu. Tako se je mali pirat počutil mnogo bolje. Ko so mali morski razbojniki bolni, potrebujejo predvsem veliko starševske pozornosti in nežnosti. 

»Veliko moraš piti, mali pirat, in takoj ti bo bolje.«

Kapitan je enemu svojih mornarjev naročil, naj v sinovo kajuto prinese velik vrč kamiličnega čaja. Mali pirat je zavihal nos. Fuuuj ... kamilični čaj. Toda ni ugovarjal. Počutil se je preveč šibko. In ko je v skodelico stresel tri ogromne žlice rjavega sladkorja, trpek zeliščni čaj sploh ni bil več tako slab. 

»Zdaj pa malo zaspi. Boš videl, da se boš po počitku takoj počutil bolje.«

Kapitan je svojega najmlajšega mornarja pokril s tanko odejo, da vročina ne bi ostala ujeta pod debelo volneno odejo. Mali pirat je zaprl oči in začutil enakomerno pozibavanje ladje na valovih južnega morja. Kapitan pa je sedel za svojo pisalno mizo, da bi izračunal novo smer plovbe. Malemu piratu je bilo kljub prehladu prijetno. Valovi so ga počasi zazibali v globok in krepčilen spanec. Sanjal je o bogato napolnjenih skrinjah z zakladi in prehlajenih papagajih, ki so vreščali eno kletvico za drugo. 

Ko je spet odprl oči, se je prav zares počutil mnogo bolje. Poln načrtov se je želel zavihteti s pograda – pripravljen, da spleza na najvišji jambor in izkoplje deset skrinj z zakladi – takrat pa se je s palube po lestvi spustil njegov oče.

»Kam pa kam, mali bolnik? Kar ustavi se! Naročil sem ti, da moraš počivati!« ga je okaral kapitan in namrščenega malega pirata položil nazaj na pograd. In prav je imel: termometer je že v nekaj sekundah pokazal, da ima mali razbojnik še vedno rahlo vročino. Še dobro, da je kapitan vztrajal pri rednem merjenju piratove telesne temperature. 

Cela dva dneva in še večino tretjega je moral na koncu vse bolj nestrpen bodoči gusar na kapitanov ukaz preživeti pod palubo. Enkrat, dvakrat, morda celo trikrat se je poskušal na skrivaj izmuzniti iz kajute, toda tudi sam je ugotovil, da se mu ob vstajanju zvrti, kot bi imel morsko bolezen. Da bi malemu piratu čas hitreje minil, mu je kapitan pripovedoval pravljice: o prehlajenih vitezih in njihovih strogih plemiških materah, o smrkavih morskih pošastih in o bolnih morskih razbojnikih. Tako se je mali pirat počutil mnogo bolje in ni mu bilo več dolgčas. Nato pa je termometer končno pokazal, da je mali pirat spet povsem zdrav (tudi sam je vedno znova poudarjal, da je zadnjič čutil morsko bolezen pred skoraj enim dnem). Vendar je moral mali pirat kapitanu obljubiti, da bo odslej v dežju za otoki zakladov oprezal le še v dežnem plašču, da ne bo spet zbolel in dobil vročine. Kajti samo zdravi mali morski razbojniki lahko veselo odkrivajo otoke zakladov. 

Konec dober, vse dobro. 

In še nauk zgodbe: nikar si ne pozabi izmeriti vročine.

Prenosi za preganjanje dolgčasa in prehlada